Skoči na glavno vsebino
Select Page

V soboto, 20.5.2023, smo se s planinskim krožkom in Pohodniškim društvom NM odpravili na Golico. Malo pred 7. uro nas je avtobus pričakal pri OŠ Bršljin. Zbralo se nas je kar nekaj pohodnikov vseh starosti. Po nekaj minutnem klepetu in pogledih v oblačno nebo smo se polni pričakovanj odpeljali novim dogodivščinam naproti. Po dveh urah vožnje smo prispeli do Javorniškega Rovta. Pri domu Pristava smo popili sok, pojedli sendvič ali kakšen prigrizek in si tako nabrali moči. Odrasli pa so si privoščili toplo kavico.

Razdelili smo se v dve skupini. Prva skupina je odšla po srednje težki poti na Golico, druga skupina pohodnikov pa je imela zahtevnejšo pot in se je odpravila še dlje po grebenu. Druga skupina se je na pot odpravila malo prej, saj so jih preganjale napovedi o popoldanskem dežju. Nekaj minut pozneje smo se na pot odpravili tudi mi.

Po približno eni uri in pol hoje po makadamu, smo se ustavili na prvi daljši pavzi. Posedli smo se na kamne in klopi ter si oddahnili. Pogled proti nadaljevanju poti je zastirala megla, ki se je počasi dvigala in nas strašila z dolgo strmino. Po malici smo se začeli previdno vzpenjati. Hodili smo po grebenu, ki meji z Avstrijo. Po dolgi hoji v hrib smo prišli do krasnih lesenih vrat, kjer smo prečkali ogrado električnega pastirja. Na poti smo hodili tudi po snegu, hladil pa nas je mrzel veter. Razgleda na žalost ni bilo, le redko nam je veter odpihnil toliko megle, da smo uzrli dolino. Slišali smo veliko, videli pa skoraj nič. Po dolgem vzponu smo končno prispeli na vrh Golice.

Ponosni smo bili, da smo osvojili vrh, a smo zaradi nizkih temperatur in vetra komaj čakali, da se spustimo do tople koče. Na vrhu smo se skupinsko slikali, pogledali orientacijsko ploščo, nato pa počasi odšli proti koči. Pot navzdol je bila strma, kamnita in zelo spolzka zato previdnost ni bila odveč. Po poti nas je pozdravilo tudi veliko rož. Največ je bilo narcis (ključavnic), ki so značilne za Golico, a so bile na vrhu še zaprte zaradi neugodnih razmer.

Drugi daljši počitek smo si privoščili v topli koči pod Golico, ki je bila zgrajena leta 1984. V koči smo se ogreli, pomalicali, popili kavico in sok ter se odpravili v dolino. Prav tako nismo pozabili na gasilsko sliko pred kočo. Hodili smo po gozdu, srečali gozdarje in videli več manjših čudovitih slapov. Ko smo bili tik pred ciljem – Planina pod Golico, nas je ujel dež. Iz nahrbtnikov smo vzeli pelerine in dežnike in pogumno stopili naprej. Dež je padal kratek čas in avtobus in je bil tudi že na vidiku. V vasi, kjer nas je čakal avtobus je potekala tudi vaška prireditev za Miss narcis. Preobuli smo blatne pohodniške čevlje in šli na kokakolo.

Z avtobusom smo se odpeljali na Dovje. Zbrali smo se pri kipu Jakoba Aljaža, ki s prstom kaže na Triglav. Vodnica Majda nam je povedala nekaj o njegovem življenju. V bližnjem lokalu smo se posladkali s sladoledom in slikali ob maketi Aljaževega stolpa. Kmalu je prišla druga skupina pohodnikov in skupaj smo se odpravili proti domu. Pohod je bil zelo zanimiv, vendar nam razgled na žalost ni bil namenjen, zato  gremo na Golico zagotovo še enkrat.                                                                                                                                                                       

Mija Meštrič, 7.a in Manca Meštrič, 9.a

(Skupno 172 obiskov, današnjih obiskov 1)
DOSTOPNOST